Bralni razvoj mladega bralca

Vloge bralca so zgolj oznake za strnjene značilne odzive, ki jih bralci oblikujejo skozi bralni proces ob odraščanju (J. A. Appleyard, Becoming a reader, 1994):

Igrivi bralec

To je predšolska faza, ko otrok še ne bere, ampak večinoma posluša zgodbe, ki jim jih pripovedujejo odrasli. Dobro je, če se na zgodbe odzivajo, pri tem jim je potrebno pomagati z vprašanji. Vendar pa ni nujno, da daje vsaka izkušnja s knjigo živo interakcijo med literarnim besedilom in prejemnikom. Otrok postane samozavesten igralec v domišljijskem svetu, ki predstavlja resničnost, strah in poželenje, ki ga  hkrati uči svetova spoznavati in razločevati.

V razvojni psihologiji otroka je to predjezikovno obdobje ali doba praktične inteligence je najzgodnejše branje, ki predstavlja otrokov izbor tistih siganlov, ki so zanj najpomembnejši. Razdeljena je na tri faze, in sicer na začetku si otrok slikanice le ogleduje. Postopoma mu starši ob ilustracijah pripovedujejo o situacijah, ki so naslikane. Šele v tretji fazi, ko je otrok toliko zrel, da lahko svojo navzven usmerjeno aktivnost vsaj za nekaj časa ponotranji, mu preberejo k ilustraciji pripadajoče besedilo. Po tretjem letu se iz senzomotorične in praktične inteligence razvije mišljenje. Iz predjezikovne faze otrok preide na obdobje intuitivne inteligence. Trajalo naj bi od 4. do 5. leta. V tem obdobju je razvita egocentričnost življenja, otrok opisuje stvari, začne z razmišljanjem, odrasli ga prepričujejo, kako je dobro nagrajeno in kako je zlo kaznovano … Tak svet pozna tudi iz pravljic, saj je to čas, ko se začne tako imenovana pravljična doba, doba, ko naj bi otroci brali oz. poslušali le pravljice. (M. Kordigel, Mladinska literatura, otroci in učitelji, 2000)

Junaški bralec

V to fazo sodijo otroci, ki hodijo v šolo. Osrednje književne osebe so velikokrat romantični liki, drugače pa te knjige govorijo tudi o tem, kako se ljudje obnašajo, kakšen je svet. To so knjige, ki predstavljajo svet, v katerega bralec lahko »pobegne« mimogrede, saj je zgodba sistematična in redko dvoumna ali nejasna.

To obdobje se v razvojni psihologiji otroka imenuje obdobje logično konkretnih informacij, ki se začne s sedmim letom starosti. Otrok vstopi v šolo, postane socialno bitje, začne razmišljati o posledicah in s tem začne dvomiti o pravilih. Književne osebe niso več tipi, ampak postanejo individualizirane. Po devetem letu se pri nekaterih otrocih pojavi t. i. pojav požiranja knjig, takrat knjige berejo površno. Po desetem letu mladi posegajo zlasti po stripih, pustolovskih knjigah, tudi po trivialni književnosti. Taka literatura ustreza tako želji po doživetju, po novem in razburljivem, sposobnosti dojemanja dokaj zapletene notranje zgradbe, kot tudi potrebi po begu iz brutalno dolgočasnega sveta logike in kavzalnosti. V tej  fazi naj bi bilo še vedno prisotno spajanje fizičnega ugodja in estetskega dražljaja, ki se uresničuje z živim pripovedovanjem različnih zgodb. (Kordigel, Mladinska literatura, otroci in učitelji, 2000)

Razmišljujoči bralec

Odraščajoči bralec hoče v zgodbi odkriti skriti pomen  življenja, vrednote in upanja, popolne slike in like, s katerimi se bi lahko identificiral. Resnica zapisanih idej je odvisna od načina življenja, ki je strog kriterij za presojanje le- teh.

Obdobje abstraktne inteligence ustreza razmišljujočemu bralcu. To je čas pubertete, socialnega, psihološkega in biološkega zorenja. Paradoksalno je, da se v modernih družbah biološki razvoj pojavi pred psihološkim in socialnim. Upor avtoriteti je vse večji, v literaturi se pojavljajo super junaki. V tem obdobju se pojavi tudi absolutizacija vrednot. Na tej točki se začne mladini odpirati literatura za odrasle, posegajo po mladinski literaturi s tematiko vključevanja mladostnika v svet odraslih in literaturo za odrasle s to tematiko, ki ji je oblikovno bolj dostopna. Pogoste teme po katerih posegajo mladi bralci so: posameznik v družbi, spopad z družbo, prijateljstvo. (M. Kordigel, Mladinska literatura, otroci in učitelji, 2000)

(Skupno 37 obiskov, današnjih obiskov 1)